Vrtinec
1. Poglavje:
Slučaj
Sovražim mrzla jutra. Mrzle popoldneve še prenesem, jutra pa so naravnost grozna. Če bi le šlo, bi zdajle stokrat raje tičal v svojem stanovanju, držeč posodo s keksi. Rad imam kekse. Mrzla jutra imam manj rad.Če bi imel koga, ki bi mu bilo mar, bi me najbrž vprašal, "░░░░░, zakaj pa hodiš v tem mrazu ven, če ti ni všeč?"Vprašanje na mestu. Žal moram na občino nesti nek trapast dokument in razen če želim pred vhodom čakati še petkrat dlje, ga moram nesti zdaj.Tečem. Od mimo bežečega vetra me zebe v ušesa. Najbrž bodo rdeča, a nič ne de. Moj cilj je dve ulici naprej, kar bom s tem ritmom teka še prenesel. Tečem mimo izložb, ki so se ravno odprle. Pred banko čaka stara gospa. Gotovo je bogata. Na pločniku ždi mala luža - ostanek dežja izpred treh dni. Zlahka jo preskočim. Ko tečem, mi tek vedno začne ugajati, tudi če mi v zavetju doma ni. Stečem čez zebro in še čez eno. Le nekaj sekund mine, preden pridem do občine. Pred vhodom se je že nabrala mala vrsta. Nič strašnega, k sreči!Kot se za uglednega državljana spodobi, se postavim na zadnje mesto v vrsto. Četrti sem. Na samem začetku stoji starejši možakar s čepico in brki - zgleda, kot da mu gre pošteno na živce, da mora še čakati na vstop. Za njim čaka ženska srednjih let, ki se z nekom šepetaje pogovarja po telefonu. Takoj pred mano pa stoji dekle, staro približno toliko kot jaz. Kar je torej okoli 25 let. Pogledam proti njenim očem - vidim, da me že opazuje."Smo pa hitri," pripomni hudomušno. "Ampak ne za stopničke!"Še vedno sem zadihan, a po sekundi vendar zberem dovolj sape, da ji odgovorim."Moram biti. Zadnjič sem dal prednost jutranji kavi, potem sem pa čakal do kosila tukaj v vrsti."Uspem se rahlo nasmehniti in izkoristim trenutek tišine, da si jo malo ogledam. Podzavest mi je že zdavnaj sporočila, da si jo je vredno dobro ogledati... Prijazen obraz ima. Krasijo ga rjavi lasje, ki so spretno umaknjeni iz čela in se za temenom zlijejo v močan čop. Oči so očarljivo sinje... gledajo pa naravnost vame."Zala," mi dene in mi ponudi roko. Njene ustnice so vesele - sem ji všeč?"Hej, Zala :) ░░░░░ sem," ji odvrnem karseda sproščeno.Zala zveni ljubko in kot zalemu dekletu ji ime vsekakor pristaja. Že na prvi pogled mi je ugajala; zdaj, ko sva si izmenjala šele nekaj besed, pa mi je že zdaleč jasno, da mi je konkretno všeč.Tudi njen karakter me privlači. Samozavestna je in njene oči gledajo v svet, kot da je le njen oder, ki ga namerava očarati - zdaj s popolno natempirano šalo, zdaj s prodornim monologom, ki bi še slehernega dvomljivca prepričal v njeno suverenost. In ko te na tak način gleda, si ne moreš pomagati, da ne bi mislil, da tvoje misli bere obenem, ko jih misliš.In ko običajen fant pomisli na to, da mu lepotica v realnem času bere misli, se vedno zgodi isto - njegov um ugasne. Mrkne.In Zala se nasmehne znova, kot da bi vedela, da je šla moja sposobnost govora ravnokar po zlu.Reče: "No, tokrat res ne boš stal do kosila v vrsti! Ob tej uri se jim tu znotraj še da hitro delati, tako da bova tik tak spet zunaj na mrazu!"Oba sva oblečena vremenu in letnemu času primerno. Ona v belo bundo s krznenim ovratnikom, ki ji sega na pol poti od pasu do kolen. Jaz v siv plašč, ki ga pri vratu krasi še temno škrlaten bombažen šal.Minuto ali uro kasneje sem se iz občine naposled odpravil nazaj proti domu. Še vem ne, koliko časa je minilo vmes - v mislih sem imel pomembnejše stvari.
2. Poglavje:
Kava in čaj
Poglavje Kava in čaj in še naslednjih 5 poglavij je trenutno na voljo le bralcem s pravicami za dostop.
Za dostop obišči stran preko personalizirane povezave.
Za dostop obišči stran preko personalizirane povezave.